When you’ve driven the Polish roads, you can drive anywhere!

Pa začnimo 😉

V soboto zjutraj (ob 9.30) se je 9 Erasmus študentov odpravilo na kratko potovanje v nemško sosednjo državo – Poljsko. Delegacija je štela 4 Francoze (Justine, Guillaume, Joslain in Aurelein ), 1 Slovakinja (Karolina), 1 Poljak (Michał) in 3 Slovenci (Žiga, Živa in moja malenkost). Do Poljske meje smo prišli zelo hitro (Autobahn je zakon) – 2 uri, in že sta nas pozdravila poljski in nemški carinik 🙂 in dobrodošli na Poljskem!

Galerija: Poland

Prvi vtisi: ojoj, kam smo prišli! Gremo nazaj!!! Res je bilo prav smešno….ceste brez črt, da o bencinskih črpalkah ne govorimo….in poljski vozniki!!! Poljaki pravijo: ko voznik zna voziti na poljskih cestah, bo znal voziti vsepovsod. In reči moram da se povsem strinjam s to trditvijo. Ampak Žiga se je kar kmalu navadil “poljskih pravil” vožnje. Načrtovan prihod v našo prvo postojanko – Poznan, je bil ob 17h, vendar smo prispeli že eno uro prej. Tam nas je pričakal Mihałov prijatelj Martin (u bistvu se to ime čist drugače napiše in namesto t-ja se izgovori č, ampak mi smo ga kar poimenovali Martin). Zelo zabaven možakar, res smo se mu veliko nasmejali. Tako smo imeli najprej kratek pohod po mestu, nato pa odšli na kosilo/večerjo na nacionalno poljsko hrano – restavracija Sphinx (da vas ne bom učila krive vere-to je ameriška restavracija 😉 ). Ko smo imeli polne želodčke, pa smo se odpravili v nakupovalni center, ki ga je neki mogotec zgradil za svojo ženo (wow!). Ta center je lansko leto dobil nagrado za najlepši nakupovalni center Evrope – in moram reči da je res čudovit! Ker je bila ura že pozna, smo se nato odpravili v trgovino, kjer smo si nakupili hrano in pijačo za večer in zajtrk. Večer je potekal ob prijetni družbi in nekaj različnimi vrstami poljskih vodk. Odpravili smo se tudi v mesto, ter si ogledali večerno življenje mesta. Naj povem, da je Poznan univerzitetno mesto in tam kar mrgoli študentov, tako da je res problem priti v kakšno gostilno ali klub, saj je večina nabito polnih. Po polurnem iskanju primernega mesta, smo se le usidrali v malo večji gostilni (kjer imaš na izbiro 3 prostore+majhna plesišča z različno glasbo). In tako se je končal prvi dan našega potovanja. Naj še opišem kako je izgledalo naše stanovanje, kjer smo prespali to noč. Je čisto blizu centra, v starejši zgradbi. Stanovanje je veliko okrog 150 kvadratnih metrov. Res ogromno! V stanovanju so 2 ogromni sobi, kjer lahko spijo 3 osebe, nato 2 manjši sobi (vsaka za 2 osebi), ogromna dnevna soba z 3 kavči, kjer se eden raztegne, potem kuhinja in zopet precejšna kopalnica. Stanovanje je res super!

Naslednje jutro smo bili že vsi budni okrog 10h, pozajtrkovali, se stuširali ter odpravili na trg pred mestno hišo, kjer se ob 12. uri pojavita 2 kozla – prava atrakcija (kao), kjer je bilo na trgu polno ljudi, ki so si to želeli ogledati. Seveda smo Erasmusovci ta dogodek pozdravili z velikim aplavzom, kar je na koncu povzročilo, da smo bili mi “velika” atrakcija 😉 . Po poslovitvi od našega novega prijatelja, smo se odpravili naprej na pot proti severu. Na tej poti smo se ustavili v Mihałovem roj. kraju – Malbork, kjer smo odšli v neko picerijo na večerjo. Nato pa 50km naprej do našega novega ‘domeka’. V Mikoševo (Mikoszewo) smo prispeli ob 21h zvečer. Nad našimi lesenimi hiškami smo bili zelo navdušeni!! V prvem nadstropju kuhinja + dnevna soba + kamin + tv ter kopalnica, drugo nadstropje 2 sobi, kjer lahko spi do 6 ljudi. Tako smo drugi dan pred spanjem priredili še majhno Welcome party, kateremu je sledil obisk ‘300’ metrov oddaljene plaže. Naj povem da se do plaže pride skozi gozd, kjer je kar nekaj križišč znotraj gozda in da je naše potovanje potekalo 2,5h preden smo uspeli priti do baltiškega morja. Seveda je k temu, da smo se zgubili tudi pripomoglo dejstvo, da smo bili brez svetilk in da se je luna skrivala za oblaki. Moram reči, da sem bila po 2h urah že močno na koncu z živci in hotela iti že sama nazaj proti “domu” – vendar bi se najbrž tako le še bolj zgubila. Naša pot nazaj proti domu je nato potekala le dobrih 10min – vsaj tu nismo imeli problemov z iskanjem poti 🙂

Po poštenem zajtrku in spominjanju prejšnjega dne, smo se zopet odpravili na pot. Tokrat proti Gdansku in Sopotu. Tu smo kot prvo pobrali Mihałovo prijateljico Agato, ki je za nekaj časa igrala našo vodičko. Najprej smo odšli v Sopot in si ogledali leseni pomol – dolg 515.5m. Kratek sprehod po mestu, kjer smo videli tudi zelo zanimivo zgradbo (z vijugastimi robovi), nato pa proti Gdansku. Tam smo najprej odšli na kosilo. Večina jih je kosila v kvazi “komunistični menzi” – zelo poceni hrana. Vendar Slovenci + Guillaume nismo zbrali dovolj poguma, da bi poskusili tamkajšnjo hrano. Tako smo odšli v (najbrž) najdražjo restavracijo v tisti ulici in se pošteno najedli. Tako smo mi štirje plačali vsak po približno 30Zł, medtem ko so se ostali dobro najedli za samo 15Zł. Kosilu je sledila kavica, ter “sightseeing” (ogled mesta). Tako smo si ogledali veliko zanimivih zgradb, ulic, parkov, spomenikov … dokler nas ni prekinil mrak in opomnil, da moramo počasi kreniti proti domu. Pred odhodom smo seveda zopet obiskali trgovino, kjer smo nakupili hrano ter pijačo. Po večernem druženju ob kaminu, se je zopet par Erasmusovcev odpravilo proti plaži – tokrat so uspešno v 10 min prispeli na cilj 🙂 Francoska delegacija je celo preizkusila mokroto morja … in to je nato nadaljevala vsak večer – brez prehlada ali kakršnegakoli padca imunskega sistema 😉

4. dan, je bil moj najljubši dan. Odpravili smo se v Malbork (po nemško Marienburg) – kjer smo si ogledali največji grad v Evropi, zgrajen iz opeke. Mihał je organiziral, da nam ni bilo potrebno plačati vstopnine, ter za samo 100Zł smo dobili angleškega vodiča. Ogled je potekal kakšni 2,5h in res sem bila zelo navdušena nad celotno zadevo. Po končanem ogledu, smo kupili tudi šopek rož za direktorico v zahvalo, ker nam je omogočila zastonj vstop in znižanje stroškov 🙂 Nato nas je Mihał povabil k sebi domov, kjer nam je njegova mati pripravila pravo pojedino. Sestava našega jedilnika: paradižnikova juha (glede na to da je ne jem, ne morem komentirat kakšnega okusa je bila, ampak ostali pravijo da je bila božanska); špageti bolognese(+stopljen sir)+sarma+krompir+mešana solata+neka zelo dobra omaka s čebulo in smetano; na koncu pa nas je še presenetila z tortico, ki smo jo kljub polnim želodčkom takoj zmazali. Seveda ni manjkala tudi kavica oz. čaj po končanem obedu 🙂 Utrujeni smo se nato počasi odpravili nazaj proti našim lesenim kočicam. Zvečer so nas obiskali 3 Mihałovi prijatelji, s katerimi smo se nato igrali različne pivske igrice. Naša Francozinja Justine je ta večer malo prekoračila mejo z alkoholom, tako da smo imeli precej težav, kako jo umiriti in spraviti v posteljo – to še najbolj ve Žiga, ki je bil skupaj z njo v sobi 🙂

Končno je prišel dan, ko nam ni bilo potrebno vstati ob 9. uri zjutraj. Spali smo lahko tako dolgo kot se nam je zahotelo. Vendar smo bili zopet vsi budni kmalu po 10. uri. Zopet smo se usedli za našo mizo, ter vsi skupaj pozajtrkovali. Potem pa nam je Mihał sporočil veselo novico 🙂 Danes gremo v koncentracijsko taborišče Stutthof – S KOLESI! Wow! Vse lepo in prav, ampak Tina ne zna voziti kolesa! Tako da je bilo potrebno kar precej prepričevanja, preden sem le popustila … temu so sledile inštrukcije vožnje s kolesom 🙂 Moram reči, da bi bil Žiga kar dober inštruktor 😉 Zatem je sledila nora ideja, da se bomo odpravili v Stutthof ob obali. Seveda je bila večina proti, saj je plaža peščena in kolesa res neprimerna za takšno vožnjo. Vendar vseeno, odpravili smo se po gozdni poti proti plaži, kjer smo nato po pesku prekolesarili morda 500m, preden so tudi najbolj trdni priznali, da je bila morda to le napaka. Moj padec v morje je bil le še pika na i 😉 Odpravili smo se nazaj proti asfaltni cesti (tu smo že naredili kakšne 4 km). 13km dolga pot proti Stutthofu je bila kar prijetna – večinoma je bila ravnina, tako da ni bilo prevelikega napora. Po prihodu tja, smo bili vsi popolnoma mokri, tako da nas je precej zeblo ob ogledovanju tabora. Vendar nas je pot nazaj kmalu spet pogrela. Ob prihodu nazaj, smo si kljub utrujenosti pripravili kosilo (prvič, da smo kosilo kuhali sami) – špageti + 2 vrsti omak (bolognese in sirna). Po kosilu pa je sledil počitek … Proti večeru in z na novo nabrano energijo, smo se odločili, da bomo zunaj zakurili ogenj ter pekli klobase. Nato je sledila zadnja noč na Poljskem.

Zjutraj ob 11 smo bili že vsi spakirani in pripravljeni na odhod. Na poti domov smo se ustavili še v Malborku, kjer nam je Mihałova matma pripravila sendviče za na pot, ter spekla majhne rogljičke polnjene z marmelado (nyami!). Pot nazaj je bila res dolga. Za 400km, ki smo jih morali narediti do nemške meje, smo rabili 6 ur. Kajti tu ni avtocest. In naše riti so bile resnično uboge – še posebej od kolesarjenja prejšnjega dne 😛 Vendar je bila pot vredna, saj smo se sredi poti ustavili na bencinski črpalki kjer imajo majhen živalski vrt (za katerega ni potrebno plačati vstopnine). Prava paša za oči 🙂 In končno Nemčija! Ko smo prestopili mejo, smo se počutili kot da bi prišli domov 🙂 In avtocesta je zakon – dobri 2 uri in že smo bili v Chemnitzu. Seveda pa smo naredili tudi nov rekord: Xsara je zmožna 220km/h 😉

To bi bilo “na kratko” vse o našem izletu. Seveda bi lahko napisala še mnogo več, ampak čisto vsega vam pa tudi ni potrebno vedeti 😉

Za konec naj še pohvalim Miwija, ki je res organiziral super izlet/ekskurzijo … lahko bi rekli da je bilo skoraj popolno!