Ende

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je zaključil tudi najin Erasmus semester v Chemnitzu. Če smo natančni, skoraj zaključil. Po dobrem tednu počitka ob povratku naju sedaj ponovno čakajo domača predavanja ter – da, pravilno ste uganili – urejanje papirnatih formalnosti, gotovo pa nama ne uide niti kakšen pogovor s profesorji glede priznavanja izpitov. A vse ob svojem času, saj verjamem, da bi bilo brez rezultatov iz Chemnitza vsako prepričevanje profesorjev precej jalovo početje.

Privajanje na domače kraje tudi ni tako enostavno, kot sva zmotno pričakovala. Po pravici povedano še vedno nekje v podzavesti potihem pričakujem Tinin klic: ‘In, kdaj greva nazaj?’

Če torej poskusim potegniti črto pod zadnjih pol leta, lahko rečem, da je bila izkušnja nepozabna, kljub nekaterim porodnim težavam smo se kasneje ‘utekli’ in zadnjih nekaj tednov se je na koncu izkazalo za precej mučne, ko so se odhodi vrstili kot po tekočem traku.

Če si še nekoliko izposodim porod in kasnejše stopnje človekovega odraščanja, so se le-te prav vse zvrstile v teh šestih mesecih. V septembru smo začeli previdno in nedolžno, kot v nežnem, predšolskem obdobju. Proti koncu intenzivnega tečaja smo že prišli do osnovne šole, z začetkom predavanj v oktobru pa smo bili potisnjeni v milost in nemilost srednje šole. Po novem letu so se začeli izpiti in pravi študij, po opravljeni diplomi pa nas je čakala težka pot v svet – oziroma domov, kakor vam je ljubše.

Ne smem pozabiti niti na enormno količino fotografij, ki nam bodo ostale v spomin na naše E-obdobje in ki smo jim prav v zadnjem tednu dodali še prenekatere iz našega tik-pred-zdajci popotovanja v prestolnico.

Naj bo to dovolj, brez nadaljnjega poslavljanja, z zaključkom v duhu risank iz otroštva in s kratkimi, preprostimi tremi črkami:

FIN

Leave a Reply