Marginalci in izbeglice

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je zaključil tudi najin Erasmus semester v Chemnitzu. Če smo natančni, skoraj zaključil. Po dobrem tednu počitka ob povratku naju sedaj ponovno čakajo domača predavanja ter - da, pravilno ste uganili - urejanje papirnatih formalnosti, gotovo pa nama ne uide niti kakšen pogovor s profesorji glede priznavanja izpitov. A vse ob svojem času, saj verjamem, da bi bilo brez rezultatov iz Chemnitza vsako prepričevanje profesorjev precej jalovo početje.

Privajanje na domače kraje tudi ni tako enostavno, kot sva zmotno pričakovala. Po pravici povedano še vedno nekje v podzavesti potihem pričakujem Tinin klic: ‘In, kdaj greva nazaj?’

Če torej poskusim potegniti črto pod zadnjih pol leta, lahko rečem, da je bila izkušnja nepozabna, kljub nekaterim porodnim težavam smo se kasneje ‘utekli’ in zadnjih nekaj tednov se je na koncu izkazalo za precej mučne, ko so se odhodi vrstili kot po tekočem traku.

Če si še nekoliko izposodim porod in kasnejše stopnje človekovega odraščanja, so se le-te prav vse zvrstile v teh šestih mesecih. V septembru smo začeli previdno in nedolžno, kot v nežnem, predšolskem obdobju. Proti koncu intenzivnega tečaja smo že prišli do osnovne šole, z začetkom predavanj v oktobru pa smo bili potisnjeni v milost in nemilost srednje šole. Po novem letu so se začeli izpiti in pravi študij, po opravljeni diplomi pa nas je čakala težka pot v svet - oziroma domov, kakor vam je ljubše.

Ne smem pozabiti niti na enormno količino fotografij, ki nam bodo ostale v spomin na naše E-obdobje in ki smo jim prav v zadnjem tednu dodali še prenekatere iz našega tik-pred-zdajci popotovanja v prestolnico.

Naj bo to dovolj, brez nadaljnjega poslavljanja, z zaključkom v duhu risank iz otroštva in s kratkimi, preprostimi tremi črkami:

FIN

Kot napovedano se bliža konec izpitnega obdobja in število zabav se iz tedna v teden ponovno veča. Tako smo imeli ta teden prvo zabavo že sredi tedna (v sredo). Vendar z utemeljenim razlogom, saj sta nas v četrtek zapustili Portugalki (Catarina in Adriana). In seveda to zahteva primerno slovo. Najprej je zabava potekala v V64 (z Žigom sva bila tačas v sosednjem V66 na obisku pri Mileni), nato pa smo nadaljevali v bližnji Irski pub - Imagine. Tam so imeli poslovilno zabavo tudi študentje smeri European studies, kjer smo prejeli tudi že povabilo na naslednjo zabavo, ki je bila v petek kar pri treh študentih doma. Zabava je imela tudi temo - Studio 54.

Ko smo tako v petek prispeli na zabavo, je bila le-ta že v polnem teku. Večina Nemcev že ni bilo več sposobnih slediti pogovoru. To je bila moja druga zabava med samimi nemškimi študenti in moram reči, da je vsaj malo popravila vtis prve. Res da je njihov način zabave malo drugačen od tistega, kar smo navajeni na Balkanu, vendar smo se kljub temu imeli fino.

Včeraj (po 4-urnem spanju), pa smo se odločili, da bomo naša telesa malo razstrupili. Odšli smo v 30 kilometrov oddaljeni Aqua park. Bilo nas je za dva avtomobila. Takoj po nekaj prevoženih metrih pa smo že izgubili prvi avto. V našem avtu pri sebi nihče ni imel mobitela in odločili smo se, da preizkusimo srečo ter sami najdemo vodni park. Seveda smo se izgubili in šele s pomočjo nekega nemškega gospoda našli pravo pot. V vodnem parku smo nato čakali in iskali naše prijatelje, a jih ni bilo od nikoder. Vseeno se nismo pustili motiti in uživali sobotno popoldne.

Večino časa smo preživeli v savnah, kjer smo imeli na izbiro okoli deset različnih vrst savn. Za skoraj 5 ur uživanja v savnah in bazenih smo plačali 10 €. Ko smo se vrnili domov, smo najprej vprašali naše kolege kje so bili. In kaj je bil odgovor? Na bazenu! Kje ste bili vi? Ojej!!! Kaj smo bili res skupaj na bazenu in se nismo našli?!?! Neeeeeee … Ker nihče v našem avtu ni točno vedel, kje vodni park, v katerega smo imeli namen iti, je, smo na področju desetih kilometrov, kjer se očitno nahajata kar dva vodna parka, izbrali “napačnega”. Vseeno je bila včeraj ena izmed najbolj prijetno preživetih sobot tu v Chemnitzu!

Pa si poglejmo še nekaj slik: Imagine Pub, Studio 54

Res da je Chemnitz precej nezanimivo mesto. Vendar se najde tudi kakšna svetla točka - pa čeprav je to mestno pokopališče Že odkar smo prispeli v Karl-Marx Stadt smo opazili zanimiv parkec blizu campusa. Pred parimi dnevi smo ugotovili, da pravzaprav to ni park, temveč pokopališče. Tako smo se končno odločili in “park” danes tudi obiskali. Nimam želje biti pokopana na pokopališču, vendar pa se takpnega počivališča, ki ga imajo v Chemnitzu, sploh ne bi branila

Pa si poglejmo nekaj slikic: Chemnitz Cemetery

Ter težka borba za prvo mesto:
Get the Flash Player to see this player.

Očitno so Čehi precenili naše pivske sposobnosti, saj je s Češko-Slovaškega večera ostalo še precej pijače. In tako so se naši slovanski prijatelji odločili prirediti še eno zabavo. Tokrat je bil žur kar v kleti našega študentskega doma. Z Žigom sva se zabave udeležila bolj pozno (ravno ko je bila zabava na vrhuncu), saj sva bila pred tem še na neki “nemški” zabavi - Abschieds Party. Namenjena 3 nemškim študentom, ki se naslednji mesec odpravljajo na Erasmus izmenjavo. Torej, ko sva se vrnila, je bilo v študentu vse že zelo divje. Tako da smo morali narediti precejšnjo cenzuro slik Ampak vseeno, nekaj jih je le ostalo.

 Pa si poglejmo kako je bilo včeraj: Czech afterparty

Po tem, ko se je prejšnji konec tedna zgodil Mega trojček, in smo v torek voščili še zadnji erasmus rojstni dan Joslanu, so sledila še zadnja predavanja v tem semestru. Tako se s tem tednom tudi uradno začenja izpitno obdobje, čeprav so bili nekateri izpiti že v preteklem tednu, nekateri pa smo celo že dobili prva potrdila o opravljenih izpitih [slika 1]. Mislim, da ja to prva štirica, s katero sem na fakulteti opravil izpit. Če je slučajno to še koga zmotilo, naj pojasnim, da gredo ocene tukaj od ena do pet, s tem da pomeni 1 - odlično, 4 - opravljeno ter 5 - neopravljeno.

Nas pa v prihajajočem tednu, kot že omenjeno, zapuščata prvi dve sotrpinki in tako nam ni preostalo drugega, kot da jima za njun zadnji konec tedna priredimo še poslovilno zabavo, ki je bila zanju hkrati tudi presenečenje. Z nekaj malega preurejanja smo Miwijevo sobo spremenili v plesišče in kot boste lahko videli v galeriji, je bila nenačrtovanega preurejanja kasneje deležna tudi njegova postelja. Velja še omeniti, da je tudi mene naslednje jutro pod oknom čakalo nepričakovano presenečenje [slika 2]. Odnašanje smeti bo odslej precej enostavnejše opravilo.

Ob polnoči na moj rojstni dan pa me je v sobi čakalo še eno presenečenje:

Get the Flash Player to see this player.

Galerija: Sushi dinner, Goodbye Erasmus & b-day party, Farewell Roksana & Kaja party

Ahoj,

můžeme říct, že 50 % erasmus studentů v Chemnitz je z Čech a Slovenska. A proto se není čemu divit, že minulou sobotu jsme měli večer tomu věnovaný. Opravdu si dali velice záležet při přípravě typického jídla, točeného piva a kulturního programu, jako např. tanec Polka. Také připravili tombolu, které jsme se sice nezůčastnili, ale protože Žiga zná ty správné lidi a má dobré kontakty, tak získal nádhernou a moderní sklenici v podobě ryby.

Protože jsme se rozhodli zaplatit za tento překlad slovo od slova, tak to je pro dnešek vše.

Zdravo!

Ker okrog 50% tukajšnjih Erasmus študentov prihaja iz Češke ali Slovaške, ni nič čudnega, da so prejšjo soboto priredili češko-slovaški večer. Za zabavo so se zelo potrudili: pripravili so tradicionalno hrano, prinesli znamenito češko pivo in nekaj malega tudi zaplesali (polko). Poleg tega so priredili tudi tombolo, katere se sicer nismo udeležili, je pa Žiga preko poznanstev in vez dobil nov in zelo moderen pivski pripomoček v obliki ribe.

Ker našega prevajalca plačamo glede na število prevedenih besed, bo tole za danes vse.

Slike pa tako povedo več kot tisoč besed: Czech & Slovak evening

Januar je, poleg tega, da je mesec po novoletnih praznikih, torej mesec praznih denarnic, kot kaže tudi mesec Erasmus rojstnih dni. Kar pet Erasmusovcev nas namreč praznuje v tem mesecu - kot da že tako ni bilo dovolj daril za božička.

Kakorkoli že, v prihodnjih dneh nas čaka težka zabava. V četrtek zvečer smo namenjeni v sushi restavracijo, na prijetno, riževo večerjo (ne, sushi ni samo surova riba), kjer bomo tudi pričakali polnoč, ko se konča moj rojstni dan in prične Catarinin.

V petek se nato obeta vsechemniška, rojstnodnevno-erasmusposlovilna zabava, v kateri smo združili (predvsem zaradi nižjih stroškov in pričakovane višje udeležbe) dva različna dogodka, torej rojstno dnevne zabave ter poslovilno Erasmus zabavo, saj nas nekateri sotrpini zapuščajo že v začetku februarja, izpiti pa že tako prav nadležno nestrpni trkajo na vrata.

Na sobotni večer pa nas čaka še nekoliko bolj intimno nazdravljanje in praznovanje v umirjenjem okolju študentskega doma. Recimo temu po-praznovanje

Seveda ste v petek vsi lepo vabljeni v Chemnitz v TaC-Mensa.
800 kilometrov, kaj pa je to

Izpitno obdobje se nezadržno približuje, v zraku se počasi že začenja čutiti napetost, delno zaradi obveznosti, ki nas še čakajo, v precejšnji meri pa tudi zaradi vedno bolj prisotnega dejstva, da se čas našega skupnega druženja tukaj v Chemnitzu počasi izteka.

Je pa to verjetno primeren čas, da nekaj malega napišem še o tukajšnjem šolskem sistemu, oz. bolje rečeno načinu dela na TU Chemnitz (za druge nemške ustanove seveda ne morem govoriti).

Read the rest of this entry »

Jupiiiiiiiiiiii … in smo spet nazaj v Chmenitzu. Le da sedaj vzdušje ni več tako sproščeno, kajti kmalu se bo začelo izpitno obdobje in vsi se že vneto učimo. Da bi se malo sprostili in popestrili vzdušje, smo v petek organizirali zabavo - prvo v letu 2008, ki je bila hkrati tudi Agatin rojstni dan! Zabava se je končala prej kot predvideno, a za tako kratko “žuranje” se je zgodilo kar precej zanimivosti.

Z Žigom sva pred začetkom obiskala najino prijateljico Mileno, kjer smo malo nazdravili. To “malo nazdravljanje” je tudi povzročilo, da sem njeno sobo popestrila z nekaj lužicami in vonjem po alkoholu. Žiga nas je nato zapustil, ker je bil uradni DJ na zabavi ter so ga čakale še priprave pred začetkom žura. In nekaj ur kasneje, smo se tudi me odpravile v sosednjo zgradbo, migati z boki na glasbo DJ Backskretcherja.

Kakšno uro kasneje je glasbo prekinil zvok z nevzdržnimi frekvencami. Zaradi cigaretnega dima, se je v hodniku sprožil protipožarni alarm. Gasilci so prišli v zelo kratkem času - vendar so imeli probleme z vstopom v zgradbo, tako da smo morali kar dolgo trpeti visoke tone. Po izklopu se je žur nadaljeval.

Vendar smo kmalu zatem dobili obisk “Mirka Filipovića aka CRO-Copa”, ki nam je prepovedal nadaljevanje zabave. Naj povem, da zabave v študentskih domovih že tako niso dovoljene. Zabava se je seveda nadaljevala - le brez glasbe. Počasi sva nato z Žigom zapustila V64 (študentki dom 64) in se odpravila “domov”. Na poti nazaj sva srečala Žigovega sošolca - Reneja (Nemec), in skupaj smo se napotili v Žigovo sobo, kjer smo imeli našo “zasebno zabavo”. Ob 5 zjutraj sem nato samo še padla v posteljo in tudi zvonjenje mojega mobitela me ni moglo več zbuditi …

Galerija: Agata’s b-day

Ravno danes sem na naši nacionalki videl reklamo za Loto in nagradni sklad za sedmico, ki je znašal 250 tisoč evrov. Lahko si mislite, kako sva se potem s Tino počutila, ko sva v Nemčiji vplačala listek, kjer je bil nagradni sklad za šestico (nekoliko drugačna pravila, kot pri nas) 43 milijonov evrov. Poskusiti seveda ni greh in na koncu se je celo obrestovalo, saj sva zadela ‘tri+ena’. Toliko, da se nama je vplačani denar povrnil je že bilo

Naju je pa pri vplačilu listka zalotila tudi nemška novinarka, tako da sva na koncu pristala kar v časopisu (predzadnji odstavek), v tiskani izdaji [pdf] pa še celo s sliko. Zakaj pa ne?